Sobota via Trieste
Ker se je moj dragec zabaval na Fifa turnirju z druščino, sem se sama odločila, da ga tudi slučajno ne mislim doma čakati in gledati na uro kdaj se bo primajal. Nasprotno. Dolgočasno soboto sva se s prijateljem odločila popestriti in sva se odpravila v Trst, ki je mimogrede korak stran, če tako kot jaz, živiš na naši obali. Streha v kabriju spuščena, veter v laseh...ja čisto sedla je takšna vožnja namreč vročina je bila neznosna, tudi čez noč se skoraj nič ni shladilo. Alora, sprehajanje ob morju je še šlo, ko pa si se premaknil proti notranjosti Trsta, med uličice, pa te zopet prične oblivati.
Menjava okolice je bila super odločitev. Na trenutke sem imela občutek, kot da se sprehajam po Londonu v večernih ulicah, namreč ljudje se zberejo na ulicah/trgih ob lokalih, ki so nabito polni, le, da so v Londonu to pubi. Z vrčkom piva za šankom zunaj lokala, glasno pogovarjanje in krohotanje ter druženje. Prima sobotni večer, jaz pravim.
Se peljeva okoli, zagledava kako pri nekem lokalu igrajo live glasbo, dve kar dobri pevki z bendom in kar nekaj ljudi se je zbralo okoli. Parkirava, greva do lokala, stojiva nekaj časa tam, poslušava, bolj kot ne sem sama opazovala ljudi in bila začudena. Ljudje okoli naju niso le stali in poslušali. Skoraj vsak se je majal sem ter tja in rahlo poplesaval ter užival ob live glasbi. Pogledam levo, gospa, stara okoli 40..morda se motim nisem je tako dobro pogledala, kar želim povedati je to, da se je kljub svoji invalidnosti neizmerno zabavala. Vrtela se je z vozičkom, smejala in uživala. Takrat sem se zavedala, kako zna nekdo, ki ni zmožen početi čisto vsega, ceniti življenje, glasbo. Poznam takšne ljudi, ki jim nič ne manjka, zdravi so v mejah normale, imajo noge, roke, vid, sluh...pa se ne premaknejo nikamor. Ne znajo uživati življenja in ceniti, kar jim ponuja. Ne znajo izživeti prostega časa. Raje se zaprejo vase, znajo samo jamrati, se zaprejo med štiri stene in pustijo, da čas in življenje bežita mimo. Resnično mi je žal za takšne ljudi, ker se ne zavedajo kaj vse zamujajo, kaj vse je tam zunaj. Koliko stvari vidiš, doživiš, če le premakneš svojo leno, trmasto rit iz kavča. Vem, da so vzroki lahko tudi psihični, namreč, če se boriš z naprimer socialno anksiozo, moraš res zbrati vse moči in prisiliti svoje možgane da te ubogajo, kdor ima to ''bolezen'' bo razumel. Ampak vse se da, vse se da, če se hoče.
Če se vrnem na ulico z živo glasbo, pred seboj sem imela mladenko in mladeniča..okoli trideset pomladi štejeta, ona pleše in srka špricer, on se sprva ni prepustil toku glasbe ampak ni minilo dosti časa, ko je tudi sam začel z boki pozibavati, še kozarec, ki ga je imel v roki ga je motil in ga je odložil na rob za seboj. Čez nekaj časa je odšel v lokal, morda na toaleto, morda pozdravit sestro, ki dela za šankom, ni pomembno. Ona je ostala sama in še vedno plesala, kljub temu, da ni nihče stal ob njej, sama je bila in plesala. Prav malo jo je brigalo kako izgleda, kaj si kdo misli. Uživala je. Neka gospa še malo naprej je stala ob pultu in ploskala, se smejala, plesala. Malo nas je bilo, tistih zategnjenih, ki le stojimo kot kip. In verjetno smo bili vsi slovenci. Namreč to imamo v genih. Stati in gledati ter obsojati. Mene sicer ni mikalo plesati, glasba mi ni bila po godu, tudi počutila sem se malo slabo. Drugače bi tudi jaz zamigala, no aplavzu ob koncu glasbe sem se pa le pridružila.
Ko pomislim za nazaj, sobotni večer ni bil nič pretirano posebnega, ampak mi je pa življenje zopet pokazalo, da se moraš veseliti življenja, iti med ljudi, biti srečen, izbiti vse negativne misli iz svoje glave in živeti. Kot Italijani; nališpani, urejeni, ragljavi in glasni, a znajo živeti, se veseliti, ceniti lepe trenutke, ustvariti lepe trenutke, spomine.
Nedelja - Chill off
Kot ponavadi, nedelji ne dodajava stresa, če se le da. Zdaj, ko smo zaplavali v poletje, nedelje, če se le da, preživiva na plaži. Tokratna je bila rahlo drugačna. Ja, šli smo na plažo, za dve uri, tri. Sonce se je sicer skrilo, veter je bi utrujajoč, sama se tokrat nisem kopala, ostali trije pa so se kljub ne ravno prijetnim vremenom vrgli parkrat v vodo, ki je bila zelo topla...27 stopinj, če se ne motim. Po čiliranju na plaži smo se ustavili v prijateljevi gostilni z super odličnimi pizzami, da napolnimo želodčke ter baterije za preostanek dneva, namreč plan je bil, da si ogledamo Cars & Coffee zbor malo lepših avtomobilov v Piranu na Tartinijevem trgu. Event nas je bolj ko ne razočaral, na ogled so bili lepotci, katere dnevno srečaš na cestah. Meni osebno je bil presežek le Lambo, pa še te večkrat vidim tu na obali; Portorož je namreč kraj, kot Ljubljana district - ''pokaži kaj imaš'', od avtomobilov do stajlinga, dragih oblačil itd. Ne maram show off ljudi ampak malo smo zašli s teme, pustimo to za drugič. Skratka ujel nas je dež, dobra stran je bila, da je poletje, tempareture visoke, dejansko me ni motilo, da stojim, hodim po dežju. Saj je le poletni dež. No, ko pa dež preide v naliv, pa ni več prijetno pohajkovati okoli. Do parkirne hiše smo se odpeljali kar z avtobusom.Še postanek na najboljšem sladoledu v Portorožu in počasi zaključek druženja. Malo drugače, nič posebnega, ampak z ljudmi, ki so kul je bila nedelja kvalitetno preživeta.
Yoga - hrbtenica, zajtrk, kužki
Najprej kava! Nato kužki, naši in tisti kateri so na čuvanju. Hrana, sprehod ali vrt, pa tudi sama prihajam počasi k sebi, nisem namreč jutranji tip človeka. Počakaj vsaj pol ure, da se stabiliziram, zbrihtam, popijem kavo, umijem zobe, obraz..
Nato pa Yoga time, vsaj 3x na tednen. Pred nekaj časa, ne dolgo nazaj sem namreč po pregledu in RTG slikanjih izvedela, da imam rahlo deformirano hrbtenico. Kar pomeni, da je malo ukrivljena po domače povedano. Zdravnica pravi, oz. se čudi, kako da zdravniki tega še nikoli niso opazili, ker ukrivljena naj bi bila že od otroštva. Začudena ampak ok. Kasneje izvem od babice, da je to morda v genih, namreč dva izmed mojih tet in stricev ter dedek so imeli podobne probleme - ukrivljeno hrbtenico. Ok. Vprašam zdravnico kaj sedaj, ali je potrebna kakšna rehabilitacija, vaje, kaj sledi. Seveda sem malo paničarila, ker s hrbtenico ni šale. Bala sem se, da bom morala na operacijo. Pa me moja draga zdravnica pomiri, ter pove da bom morala res redno delati vaje za hrbtenico ter kar se da, paziti na držo. Bolečina pa žal ne bo izginila. Like, ever. Vaje in drža, le tako si lahko omilim vse skupaj in popravim držo. Ok. Se odločim poiskati vaje kar na Youtube-u, najdem super vaje, katere izvajaš dnevno, tam nekje deset minut ti vzame. Že pred časom sem bila zainteresirana za Yogo, pa se nikakor nisem pričela ukvarjati s tem. Sedaj, ko sem več ali manj primorana, pa sem kar v celoti pričela z tovrstnimi vajami, ne le vaje za hrbtenico. In resssss je super! Počasi, korak po koraku napredujem, namreč tu so tudi vaje, ki jih je dejansko nemogoče narediti kar tako, na frišno, brez kakršne koli gibčnosti. Tudi splošno počutje se izboljša ob izvajanju Yoge in pa, Yoga je super stress relief! Priporočam vsakomur.
Po Yogi pa končno zajtrk!
4 tiste globoke plastične žličke ovsenih kosmičev
1 -||- proteinskega praška
1 čajna žlička cimeta
sadje (jagode/maline/ribez/banana) kar pač imam
zaliješ z jogurtom, premešaš in yum.
Pozdravček,
Andreja
