Paris
Mesto luči, rogljičkov in samozavestnih žensk. Mesto, ki zagotovo, ko ga enkrat obiščeš na tebi pusti vtis. Očara te, saj je edinstveno, pa kaj govorim, saj je vsako mesto edinstveno in posebno na svoj način. Meščani, ki dajo mestu utrip ter pa arhitektura, kultura, kavarne, stil. Ampak Paris je pač, Paris.
Na meni je pustil vtis, da ga enkrat v življenju zagotovo moraš obiskati, videti in doživeti pariške čare, pariško pravljico. Marsikdo se ne želi vrniti domov, saj se v mesto zaljubi in se v mestu najde, zato se odloči kar preseliti tja. No pri meni ni bilo tako. Pohajkovanje po mestnih ulicah in obisk znamenitosti je bilo čudovito, nepozabno, vendar nisem začutila, da je to moje mesto.
Po Parizu smo se sicer potepali predlani, vseeno pa sem z vami želela deliti moj vtis in morda kak predlog, nasvet, v kolikor se imaš namen it tja potepati tudi ti.
Prispeli smo v dežju. Seveda smo pozabili spakirati mini verzije dežnikov, tako da smo s prtljago hiteli po uličicah do našega apartmaja. Med potjo sva si z dragim morala kupiti v neki ulični tgovinici dva majhna dežnika, ravno toliko za silo. Dežnika nista bila kaj prida, mislim da sva za posameznega odštela borih pet evrov. Naj se pohvalim, da mi je svojega uspelo obdržati celega vse do danes, no Blaž pa ga je izgubil še, ko smo bili v Parizu.
Prispeli smo do naše stavbe in sam vstop je bil rahlo pariško kompliciran. Po danih navodilih, ki nam jih je pred odhodom na email poslala gospodična Maria, nam je iz enega nabirlanika do drugega, ki je bil mimogrede v drugi stavbi, na koncu uspelo priti do ključa stanovanja. Malo stanovanje, meni se je zdelo prikupno, simpatično, ravno pravšnje za nekaj dnevno bivanje v Parizu.
S kolesom po Parizu... Da pa nismo samo pešačili ter se vozili z Metrojem, smo si že pred odhodom preko spleta rentali tedensko uporabo mestnih koles. Kolesarjenje mimo Eiffel Tower-a in pod njim ter ob Seni (Seine) je nepozabno doživetje. Mesto ima ceste prilagojene kolesarjem, vseeno pa moraš biti previden, saj je avtomobilska gneča velika. Da ne omenjam kako parižani parkirajo. Avtomobile dobesedno zrinejo na bočno parkirno mesto saj pri tem malo butnejo avtomobil spredaj in avtomobil zadaj. Čistoo vsakdanje, v Parizu. Prekolesarili smo veliko, vsaj meni in mojim nogam se je zdelo tako tisti zadnji dan, ko me je že vse bolelo. Tako je to, če pred tem nekaj let skoraj nič ne kolesariš.
Za tiste, ki imate namen iti v Pariz, priporočam da se odpravite do Eiffel stolpa tudi v večernih urah, saj se ob določeni uri stolp prelevi v ogromno svetlikajočo se novoletno jelko. Luči na stolpu prižgejo in te utripajo omejen čas. Preveri kdaj časovne jih prižgejo, da ne zamudiš, saj traja le nekaj minut.
Sprehodi se čez most zaljubljenih, ko si v Parizu... Ogromno ključavnic. Če si tam, se le sprehodi skozi ta most in morda simbolično zapečati svojo ljubezen. Nahaja se ob Notredamski katedrali, katero si ravno tako oglej, tako kot nešteto turistov okoli le te.
Louis Vuitton Fundation... Do tja smo prikolesarili, sama komaj, saj v kolikor se ne motim je bila to ena zadnjih točk iz seznama naših ogledov. Moderna velika steklena stavba, v kateri se odvijajo razstave sodobne in moderne umetnosti, s teras pa imajo obiskovalci razgled na celoten Pariz.
Bazilika sacre coeur... Na najvišjem griču jo boste našli. Baziliko ni težko najti saj je vidna iz veliko točk v Parizu. Mi smo se tja odpravili dvakrat. Podnevi, naslednjič pa zvečer, saj smo upali na čudovit nočni razgled v mestu luči. Malo nas je razočaralo dejstvo da razgled ni tako veličasten, kot smo si predstavljali in vsaj nam se razgled ni zdel nič posebnega. Vsak pa naj razsodi po svoje.
Spodaj pod baziliko pa se mi je vtisnil v spomin vrtiljak. Kam drugam bi se bolje podal kot v Pariz. Ni edini, tudi pri Eiffel stolpu sem opazila enega. Mestu ta malenkost doda poseben čar. Prav takšen kot v filmih.
PSG a.k.a. Paris Saint - Germain FC... Ker je moj dragi ljubitelj nogometa, pa tudi meni in kolegu ni bil problem se z metorjem zapeljati do PSG stadiona, smo se odpravili tudi tja. Žal si stadiona ne moreš ogledati znotraj tako kot Barcelonin Camp Nou. Vseeno pa smo se tam pofočkali, si ga ogledali od zunaj ter obiskali klubsko prodajalno.
Muzej Louvre & Elizejske poljane... Louvre je ogromen, ogromen muzej. Lahko kupiš karto za samo določen del muzeja, drugače si lahko cel dan v muzeju, pa še si ne boš celega ogledal. Ker nismo ljubitelji muzejev in galerij ter njihovih umetnin, smo notranji ogled izpustili, saj je le ena slika katero bi si želela ogledati - gospa Mona Lisa.
Arhitektura samega zunanjega dela palače Louvre je res nekaj posebnega na 60.600 kvadratnih metrov površine.
Od Louvre palače se dalje razteza park, za tem veliko krožišče in pa Elizejske poljane z Napoleonovim slavolokom. Elizejske poljane so polne trgovin z dragimi blagovnimi znamkami. Središče dogajanja, središče visokega življenja. No pa saj je ves Pariz na višji ravni bi lahko trdila, če bi obiskala le turistične točke. Pri nas pa je nekako navada da nevede zaidemo izvem turističnih poti, kjer vidimo tudi slabše plati življenja. Realnega življenja. Kjer nekdo spi pod postom, kjer so tiste male trgovinice, ki jih imajo priseljenci, da preživijo iz dneva v dan. Kjer za vsako žensko opojno ne diši, kjer se počutiš rahlo nelagodno in ne vede k sebi stiskaš svojo torbo.
Na pivo v gej pub... Pa še to. Nek večer smo se odpravili v pub na pivo. Tudi parižani se ob večerih družijo v pubih, zato je bila kar gneča po lokalih. Zavili smo v enega, kjer je bila ravno akcija na večjo količino vrčka piva. Sedeli smo, nazdravili, nato pa po nekem času opazili da v lokalu prevladujejo moške dvojice. Tudi mešana družba, več ljudi za mizo ampak prevladovali so vsekakor moški. Preverimo na Googlu ime lokala, bam gay pub ali tako nekako je bilo zapisano. Smo se nasmejali, še danes se nasmejimo na ta račun, saj nekdo iz male državice Slovenije ni ravno vajen gej lokalov, še manj pa sedeti v njih.
Pozdravček,
Andreja
P.s. Če te zanima kje se nahaja res dobra italijanska restavracija in pizzerija v Parizu, me kar ''pocukaj za rokav'' ti z veseljem povem. ;)
0 komentarji