Saj ni res, pa je!
Razmišljala sem ali narediti objavo o kakšni specifični tematiki na temo lepote in lepotnih izdelkov, morda tema primerna letnemu času v katerega smo sicer še neuradno zakorakali, opcija je bila tudi pokomentirati modne smernice katere so trendi to pomlad.. Vendar naj bo objava malček, res čisto malček globja, drugačna..Za marsikoga golo nakladanje nekoga, ki je že skoraj 30 let na tej zemlji. Ampak kanček modrosti se me pa le je prijelo v tem času. Nič posebnega ne bo tema, le moje mnenje, ker nisem noben psiholog ampak dajmo reči besedo ali dve o nas samih. Ali smo srečni..ali smo naredili vse, da počnemo v življenju to kar nas osrečuje in veseli, ali smo kar vrgli puško v koruzo. Morda ni služba naša idealna služba v kateri se vidimo do konca svojega življenja ampak medtem, ko iščemo delo katero nas veseli in bomo rekli to je to, počnimo nekaj kar nas osrečuje. Nekaj za sebe. Za dušo.
Moje osebno veselje/hobi, ki me veseli je ustvarjati svoj blog, deliti s svetom svoja mnenja, predstavljati lepotne, aktualne in trendi zadevice, bodisi kos oblačila, bodisi ličila, kos nakita, morda kaj za prigriznit... Stvari katere me veselijo in so del mojega načina življenja. S tem namenom sem več kot dve leti nazaj odprla svoj blog, da vse skupaj nekako nekam strnem. Kar tako. Za lasten gušt. Vem da slovnično ne štima vse, profesionalno pa še posebaj zdaleč ne. To so le moja iskrena menja, moje delo, moj hobi. Morda kdaj kaj več. Do takrat pa, če se samo ena oseba najde, ki odpre povezavo in prečekira slike, tekste, sem srečna. V končni fazi kot sem že omenila počnem to za svoje veselje in srečo. Res je, da sem bila eno leto neaktivna. Odkrito rečeno polenila sem se. Polenila sem se, ker ko po jutranji izmeni končam službo, opravim še opravke, peljem pse na daljši sprehod, če je čas in vreme, doma se kosilo ne skuha samo, posoda se ne pomije, stanovanje se ne pospravi samo, perilo pa se ravno tako ne opere obesi in pospravi samo. Nekako potrebujem tudi čas za filanje baterij, in hopla že je ura za tuš in posteljo. Ko pa sem v popoldanski izmeni je pa vse še huje. Ha. imaš le tisti dopoldan časa za lajf. In tako nekako enostavno nisem bila pri volji za moj blog. Ampak vse se da če se hoče. Le vzeti se moramo v roke. Priznam, blog sem zelo pogrešala in dostikrat pregledovala stare poste, predvsem na Instagramu. Velikokrat sem si rekla jutri pa res začnem. Začnem na novo pisati, fotkati, ugotavljati nove stvari, skratka osrečevati se. Vendar nekako ni šlo. Sedaj sem tu, sedim za laptopom, čez dobrih 45min se moram it ''zrihtat'' za službo, posesati stanovanje preden grem. Ampak odslej bo tako. Našla bom čas za srečo. Sliši se čisto cheesy ampak to potrebujemo vsi. Fitnes, nogomet, rolanje, branje, fotografiranje, petje. ples...vsak ima svoje veselje. Ne postavite ga na rob, ker vas življenje otrudi. Najdi čas in ne bodi len/a.
Tako, dosti moje filozofije, za prvič po tolkem času sem kar dobro ''spackala'' vse skupaj. Mimogrede, vidim da skill slepega tipkanja ostane za vedno, ko ga enkrat osvojiš. Perfect!
Kmalu se vam zopet javljam, z bolj Andreja's little world style objavami, do takrat pa me le pridi pogledat na Instagram, kjer se trudim zopet obuditi profil.
Pozdravček,
Andreja
0 komentarji